Splošno o dihurjih
Beli dihurje uvrščamo med zveri in sicer v družino kun in nikakor ne med glodavce kot bi marsikdo lahko zmotno sodil na prvi pogled.
Telo belega dihurja je dolgo in valjasto, noge so kratke a močne, glava je podolgovata z zašiljenim gobcem in majhnimi okroglimi ušesi. Dolžina telesa se giblje med 40 in 70 cm, od tega pa tretjina odpade na rep.
Zelo je izrazita razlika med samci in samicami (spolni dimorfizem), saj so samci lahko tudi do dvakrat večji in težji od samic. Teža odraslih samic se giblje med 500 in 1200 g, teža samcev pa lahko preseže 2 kg. Barva kožuha je najpogosteje podobna divjemu evropskemu dihurju z značilno obrazno masko. Poznamo tudi druge barve in vzorce kot so bela, srebrno siva, rdečkasto rjava, t.i. panda vzorec, … Pogost pojav pri belih dihurjih je albinizem.
Dlaka takih živali je belkasto rumena, oči pa so rdeče.
Tako kot ostale živali, imajo tudi dihurji svoj značilen telesni vonj, ki je posledica izločkov kožnih žlez. Ta vonj je precej izrazitejši pri nekastriranih živalih, predvsem v obdobju gonitve. Intenzivnost telesnega vonja je v določeni meri odvisna tudi od prehrane, higienskih razmer bivališča in pogostosti kopanja (prepogosto kopanje povzroči prekomerno izločanje telesnih žlez in s tem intenzivnejši vonj!). Vonj omilimo s kvalitetno hrano, rednim čiščenjem bivališča, ne prepogostim kopanjem in kastracijo. Dihur ima ob anusu tudi smradne žleze iz katerih lahko spusti »dihurski izpuh«. To se običajno zgodi med pretepom, v obdobju gonitve (markiranje), če se žival prestraši, pa tudi od ugodja, ob božanju. Odstranjevanje smradnih žlez je v Sloveniji z Zakonom o zaščiti živali, razen iz zdravstvenih razlogov, prepovedano.
Nastanitev
Kletka za dihurja mora biti dovolj velika in sicer za enega dihurja vsaj 80 x 60 x 60 cm. Dihur mora dovolj časa preživeti tudi izven kletke, zato je najbolje, da mu za bivanje in igranje namenimo kar celo sobo. V tem primeru je kletka lahko manjša in jo žival uporablja izključno za spanje. Kletka mora biti primerno opremljena in mora poleg prostora za spanje vsebovati še posodo s higienskim posipom, posodo s hrano in posodo z vodo, oz. napajalnik. Kot popestritev lahko v kletko namestimo tudi viseče mreže in tunele.
Prostori v katerih se dihur prosto giblje, morajo biti posebej prirejeni in zaščiteni, žival pa mora biti pod stalnim nadzorom.
Dihurji so lahko nastanjeni tudi v zunanjih kletkah, ki pa morajo biti ustrezno zaščitene. Kletko moramo v prvi vrsti zavarovati pred vremenskimi vplivi (vročina, mraz, dež, veter …), prav tako pa moramo poskrbeti, da bo zaščitena pred drugimi živalmi in da dihur ne bo pobegnil iz nje.
Prehrana
Pri izbiri hrane za dihurje, moramo upoštevati, da so dihurji striktni mesojedi. Temu mora biti prilagojena sestava hrane, ki mora vsebovati veliko beljakovin (nad 35 %) in maščob (nad 22 %) živalskega izvora, ter malo vlaknin in drugih hranil rastlinskega izvora.
Hranimo jih lahko z visokokakovostno hrano, ki je sestavljena posebej za dihurje, primerna je tudi visokokakovostno hrana za mačke (briketirano ali konzervirano) in pa mesom, ki ga lahko ponudimo surovega ali kuhanega.
Hrana za pse za dihurje ni primerna, saj vsebuje premalo maščob in premalo beljakovin ter ne vsebuje nujno potrebne aminokisline taurin.
Zaradi specifik prebavnega trakta, poteka prebava pri dihurjih zelo hitro, 3-4 ure. Hrana in voda morata biti ves čas na voljo, paziti pa moramo, da sta sveži.
Pri prehrani se moramo izogibati začinjenim in soljenim živilom, sladkorju in živilom z veliko vsebnostjo ogljikovih hidratov (sladkarije, kruh, testenine, riž, krompir). Sadje in zelenjava naj bosta na dihurjevem jedilniku le občasno in v majhnih količinah, zgolj kot posladek. Najprimernejši in najbolj zdrav posladek pa je košček nezačinjenega mesa, tega lahko dihurju ponudite kadarkoli.
Nega
Nega dihurjev ni zahtevna. Česanje dlake je potrebno le v obdobju menjave dlake (spomladi in jeseni), ko je priporočljivo dnevno odstranjevanje odmrle podlanke z gostimi glavniki in gumijasto krtačo. Na ta način pospešimo proces menjave dlake.
Prepogosto kopanje ni priporočljivo, ker tako s kože speremo maščobo. Zadošča kopanje 2 do 3 krat letno, oz. po potrebi.
Dihurje je najbolje kopati le v vodi, če že uporabimo šampon, pa naj bo to blag šampon za dihurje ali mačje mladiče.
V nasprotju z dlako, je več skrbi potrebno nameniti dihurjevim krempljem. Skrbeti moramo, da kremplji niso predolgi, saj so le-ti lahko za dihurja boleči in nevarni.
Predolgi kremplji otežujejo hojo in lahko povzročijo poškodbe stopal. Redno krajšanje je izredno pomembno in v ta namen uporabljamo ščipalke za krajšanje krempljev, ki morajo biti dovolj ostre, da se odrezani del kremplja ne cefra.
Skrbeti moramo tudi za čistočo dihurjevih ušes. To je za večino dihurjev nadležno opravilo, ker so ušesa zelo občutljiva. Za čiščenje ušes uporabimo vato, lahko pa tudi vatirane paličice. Pri čiščenju ušes moramo biti izredno pazljivi, da živali ne poškodujemo. Če se dihur praska, drgne po ušesih ali stresa z glavo, je najverjetneje okužen z ušesnimi garjami. V tem primeru je potreben pregled pri veterinarju, ki bo predpisal ustrezno zdravljenje.
Zdravje
Za samičke, ki niso namenjene vzreji, je sterilizacija (ovariohisterektomija) iz zdravstvenih razlogov nujna! Samičke imajo podaljšano obdobje gonitve, ki traja dokler ne pride do oploditve. V tem času se intenzivno izločajo spolni hormoni, kar lahko privede do hude slabokrvnosti, posledično tudi smrti. Pri gonečih samicah so zelo pogosta tudi vnetja maternice in urinarnega trakta.
Kastracija samčkov iz zdravstvenih razlogov sicer ni nujna, se jo pa priporoča, saj prepreči markiranje in agresivnost v času gonjenja. S kastracijo zmanjšamo možnost nastanka nekaterih tumorjev, po posegu pa se tudi močno ublaži vonj živali (samčkov in samičk).
Zelo priporočljivo je cepljenje proti pasji kugi, saj okužba s tem virusom pomeni skoraj 100 % smrtnost. Pasja kuga je nalezljiva virusna bolezen, prenaša se lahko z neposrednim stikom z okuženo živaljo, iztrebki le-teh, po zraku, virus lahko v stanovanje zanesete tudi na čevljih. Za bolezen so enako dovzetni necepljeni dihurji vseh starosti.
Če želimo dihurja prepeljati čez mejo, je zakonsko obvezno tudi cepljenje proti steklini, mikročipiranje in Evropski potni list za hišne živali.
Priporočljivo je, da dihurja pred cepljenjem veterinar podrobneje pregleda, saj je veliko dihurjev, predvsem mladičev, okuženih z zunanjimi (ušesne garje) in notranjimi paraziti (kokcidija).
Ti paraziti poleg neprijetnosti, lahko povzročijo tudi hude zdravstvene težave in zmanjšajo zaščitni učinek cepiva.
Če žival zboli, je nikoli ne zdravimo sami in v nobenem primeru ne dajemo zdravil, namenjenim humani uporabi. Če sumimo, da je z dihurjem nekaj narobe, ga nemudoma peljemo k veterinarju, saj dihurji bolezenske znake dobro skrivajo in ko opazimo, da je nekaj narobe, je bolezen običajno že v napredovanem stanju.
Ali je dihur primerna žival zame?
Dihurji so precej zahtevne živali, ki imajo svoje potrebe in potrebujejo posebno oskrbo. Razmisliti je potrebno, če dihur ustreza vašemu načinu življenja in ali mu boste tudi čez nekaj let pripravljeni nuditi vse kar potrebuje. Življenjska doba dihurjev je od 7 do 8 let, znani pa so tudi primerki, ki so dočakali 12 let in več.
Dihurji so družabne živali, s katerimi se je potrebno veliko ukvarjati in jim omogočiti dovolj gibanja. Dnevno potrebujejo vsaj 3 do 4 ure gibanja izven kletke.
Razmisliti je potrebno tudi, kje bo vaša žival v času vaše daljše odsotnosti (dopust, bolezen…).
Dihurje kot hišne ljubljenčke odsvetujemo družinam z majhnimi otroki, saj je igra dihurjev precej groba z veliko grizenja. Takšna igra je lahko za majhnega otroka zelo boleča in neprijetna.
Svetujemo, da si žival pred nakupom, večkrat ogledate in tako spoznate njen karakter in navade.
Za več informacij o dihurjih se lahko obrnete na Zverinice – Društvo ljubiteljev dihurjev in sicer na info@zverinice.com.
Več o dihurjih boste izvedeli na spletni strani Zverinice.
